Plezanje kaminov – prvo raziskovanje
Martinovo 2017
Z Luko sva imela v načrtu plezati kamina v jami, spremljevalna ekipa (Kristjan, Mario in Sitka) pa so se namenili kopati obetaven dihalnik na severni strani spodmola. Še preden sva z Luko prišla do jame, so v kopaški ekipi končali z delom. Nevarno viseča skalna luska nad dihalnikom je ekipi dala misliti o smiselnosti kopanja. Luka je nato iz previdnosti s kampom podrezal v lusko, ki je veličastno zgrmela po melišču. Pod vtisom padajoče gmote in ne prav stabilne stene je kopaška ekipa zaključila z deli. Preselili smo se v jamo, kjer smo za ogrevanje želeli preplezati manjši kamin v Stranski dvorani.
Ozek kamin, ki ga obdajajo razkošne sigove zavese se nahaja na NW delu dvorane. Strop se tu dviga 13 m nad tlemi, laserski merilec pa je v kaminu nameril še 12 m višine. Luka si je nadel plezalno opremo in ob 12.07 h začel s plezanjem. V smer je vstopil po levi strani, nato prečil na desno na prvo polico 7 m nad tlemi, ki se širi dobrih 6 m proti severu. Tu je okrog stebra postavil prvo pritrdišče. Nadaljeval je po levi strani in okrog 5 m više priplezal pod strop. Med iskanjem primernega mesta za pritrdišče je naletel na znake predhodnih raziskovalcev – najlonski trak z vponko. Ura je bila 12.20 h, ko je poskusil z vstopom v kamin v stropu. Pri tem so ga ovirale ostre sigove zavese, pa tudi vhod v kamin je bil dovolj ozek, da bi mu povzročal hude preglavice. Potrebni bi bili zamudni tehnični prijemi, nam pa se je že mudilo v visoki kamin v Glavni dvorani.
foto: Mario Benkoč in Sitka Tepeh
Ob 13.00 h smo se zbrali pod Centralnim kaminom, 23 minut za tem se je Luka podal v smer. V steno je vstopil na E steni dvorane, tik nad 4 m brezencem, katerega vhod je zaznamovan z modrim križcem. Ravno vstopni del se je izkazal za zelo težavnega. Prvo varovanje je postavil na zavesastem stebru pod kopastim baldahinom, okrog 5 m nad tlemi. Po prehodu čez trebušasto kopo je sledil lažji odsek za desnim sigastim rogljem, nato plezanje po navpični poči in prehod levo za še večji sigast rogelj. Višje je stena postajala položnejša. Ko je na stalagmitu okrog 25 m nad tlemi postavil naslednje pritrdišče, se je stena uravnala v polico, ki smo jo naknadno poimenovali Skrita loža. Tu je postavil sidrišče in počakal, da sem prižemaril do njega.
foto: Mario Benkoč in Sitka Tepeh
Na hitro sva preiskala polico za morebitna nadaljevanja, nato pa se posvetila iskanju najprimernejše linije za nadaljevanje vzpona. Nazadnje se je Luka odločil za prečenje na južni strani police. Splezal je čez previsni skok na krušljivo sigasto kopo, ter nadaljeval desno do manjšega stalagmita, kjer je naredil pritrdišče. Od tu je nadaljeval naravnost navzgor in na višini 38 m dosegel polico. Medtem, ko sem žemaril do nje, se je Luka že malo razgledal. Ugotovil je, da se slabih 10 m dolga in 5 m široka polica nadaljuje v horizontalnem rovu s prepihom proti SW. Skupaj sva se podala novim odkritjem naproti. Spustila sva se čez 2 m globok skok v ožji rov in nadaljevala s hojo še 5 m, nakar je sledilo nenavadno spoznanje. Ugledala sva svetlobo – čeprav je tam ne bi smelo biti. Kar nekaj begajočih trenutkov je minilo, da sva spoznala, da sva dejansko prišla v spodmol jame. Nazaj grede sva na kapniškem stebru uzrla najlonski trak (gurtno) z vponko, kar je bil znak, da tu nisva prva. Vrsta vponke je nakazovale češke raziskovalce. Ob povratku na polico v jami sva odkrila še zatezna sidra prvih raziskovalcev. Njihov položaj in zaporedje je kazal, da so na polico preplezali po severnejši liniji – levi strani kamina. Glede na to, da je polica iz najine perspektive vodila iz jame in na spoznanje, da so na to mesto že priplezali češki plezalci, sva se odločila, da jo poimenujeva »Polica razsvetljenja«.
Strop nad polico se dviga 25 m visoko, v njem pa zevajo trije kamini. Centralni in južni segata dobrih 30 m nad polico, medtem ko se severni dviguje nad 40 m više brez vidnega konca. Takoj je padla odločitev, da nadaljujeva s plezanjem v slednjega. Luka je vstopil v steno na SE strani police, nad robom 6 m brezenca in splezal do prvega večjega stalagmita, 12 m nad tlemi, kjer je postavil prvo varovanje. Nadaljeval je levo proti gruči stalagmitov in na največjem postavil drugo varovanje. Od tu je prečil levo na manjšo poličko, ki se je izkazala za dobro mesto za sidrišče. Zavrtal je sidrišče (to sta bili prvi sidri v smeri) in se spustil nazaj na polico, saj naju je čas že priganjal. Nazaj grede sva se vračala čez zunanji del police v spodmol in opremila še zunanjo smer. Zunaj jame sva bila ob 20.25 h.
Udeleženci: Mario Benkoč, Luka Biščak, Matej Kravanja, Kristjan Rešaver, Sitka Tepeh.
Zapisnikar: Matej Kravanja
Dodaj odgovor