Kačna jama

Jesenski raziskovalni jamarski tabor 2009

10.09. – 14.09.2009: Raziskovanje Lojzovega podora

V četrtek, 10. septembra, se je v Divačo pripeljalo 6 čeških jamarjev. V okviru jesenskega mednarodnega raziskovalnega jamarskega tabora se je začela četrta letošnja ekspedicija v Kačni jami. Njen cilj je bil iskanje povezave med površjem in Lojzovim podorom.

Težaven dostop, še posebej pa mučen transport opreme v odmaknjene dele Kačne jame, je zopet pogrel zamisel o iskanju bližnjice – povezave rovov Kačne jame s površjem. Najbolj očitna možnost se je zdela povezava udornice Bukovnik z Lojzovim podorom v Kačni jami.

Na južnem koncu Peščenega rova se na koti 178 m začne Lojzova dvorana. Podorni stožec sega približno 40 m višje. Dvorana se dviguje proti jugu do strme stene nad katero zevajo visoki kamini. Nad Lojzovo dvorano leži na površju udornica Bukovnik. Njeno dno je uravnano na nadmorski višini okrog 384 m. Na severnem koncu se dno poglobi in spusti pod severno, navpično steno udornice v Jamo Bukovnik. V jami je ob severozahodni steni prostorne dvorane, med podorom in steno prehod. Brezence omogoča spust do kote okrog 338 m. Med rovi je torej okrog 100 m neraziskanega prostora. Visoki kamini v Lojzovi dvorani, s katerih se spušča hladen zrak pa kar kličejo po plezanju.

Prvi ogled podora so češki jamarji opravili med ekspedicijo leta 2005. Prve raziskave pa so bile opravljene v letu 2009 med pripravljalno odpravo v mesecu maju. Ekipa treh plezalcev je na SV koncu dvorane naletela na strmo vzpenjajoč rov, premera 8 m, ki se dviga v visok kamin. Vanj so splezali 35 m visoko, pred njimi je zevala 20 m visoka luknja, iz katere se je spuščal hladen zrak. Višje takrat ni šlo.

S plezanjem so jamarji nadaljevali med poletno ekspedicijo, še pred potapljanjem v sifonu. Po dveh napornih dneh so se plezalci povzeli približno 60 m visoko pod strop, kar pomeni, da jih do najnižjih delov Jame v Bukovniku (na papirju) loči še 60 m. Zaradi potopa v sifonu so plezanje takrat prekinili.

Ker so pred seboj imeli odprtih več obetajočih možnosti za nadaljevanje plezanja, je septembra 2009 sledila še ena ekspedicija v Kačno jamo, posvečena le iskanju povezave med jamama. Ekipe v jami in na površju so poskušale določiti točko povezave s pomočjo vode, radiolociranja ter s preučevanjem prepihov med rovi.

V petek zjutraj se je v jamo spustila četverica jamarjev (Radek, Jindřich, Vítek in Václav) z nalogo  namestiti radijski oddajnik v najvišje dele Lojzovega podora. Njegov signal bo nato iskala površinska ekipa in s triangulacijo poskušala določiti točno lokacijo izvora ter s tem lokacijo kamina v Lojzovem podoru. Po obstoječem načrtu Kačne jame sodeč, se Lojzov podor nahaja pod Bukovnikom, zato bo glavnina dela površinske ekipe skoncentrirana v tem delu. Ob predpostavki, da je načrt Kačne jame obremenjen z napako, obstaja verjetnost, da se rovi Lojzovega podora dvigajo tudi drugam. Najbolj logični naslednji kandidat je 140 m globoka Koševa jama. Prav zato sta se v petek, 11. septembra Tomáš in Pavel spustila v Koševo jamo ponovno izmerit njen poligon – in kot se je izkazalo ne zaman. Do vrha podornega stožca sta namerila 106 m globine, medtem ko je po obstoječem načrtu jame globina iste točke 125 m. Razlag, zakaj taka razlika v globini je več. Od tega, da so v jamo nasuli 19 m odpadkov, do bolj preproste – napake v meritvah…

Pri merjenju poligona sta na dnu dvorane našla stranski rov, ki ga v dosedanjih načrtih ni bilo označenega. Rov se prevesi v brezence, kamor pa se zaradi pomanjkanja opreme nista spustila. Ob ogledu jame nista nikjer zaznala prepiha.

V soboto smo, razdeljeni v tri ekipe, pričeli z radijskimi meritvami. Ob 07:00h zjutraj je površinska ekipa vzpostavila kontakt z ekipo v bivaku II na Saturnu. Ta je ob 08:30h začela s premikom proti Lojzovem podoru. Ob 09:00h je ekipa prečila Brzice. Po podatkih Agencije Republike Slovenije za okolje je pretok Reke pri merilni postaji Škocjan II v tistem času znašal pod 100 l/s. Ekipa poroča, da pretoka vode v Brzicah ni bilo, Penasto jezero je bilo na pol izsušeno, nivo vode pa je bil vsaj za meter nižji kot ob ekspediciji julija letos. Ob 10:00h se je ekipa že javila z bivaka III v Labirintu, od koder so po krajšem počitku napeljali telefonske žice v Lojzov podor. Ob 11:20h je ekipa sporočila, da je telefonska povezava vzpostavljena, oddajnik v kaminu nameščen in pripravljen na oddajanje signala.

Medtem sta Tomáš in Pavel izvajala meritve poligona v Bukovniku ter na površju med njim in Koševo jamo. Po sporočilu jamske ekipe sta se s sprejemnikom spustila v Bukovnik. Na začetku sta uspela sprejeti le motnje iz dveh bližnjih 2 x 110 kV daljnovodov, ki prečijo linijo med Bukovnikom in Koševo jamo. Iz najglobljih delov Bukovnika pa je sprejemnik le zaznal šibak signal iz Lojzovega podora. Merilca sta se nato spustila še v Koševo jamo, kjer pa signala nista zaznala.

Ekipa v jami je medtem izrisala poligon od Labirinta do vrha kamina v Lojzovem podoru. Višina podornega stožca v Lojzovem podoru znaša 40 m, višina nadalje preplezanega kamina pa 60 m. V kolikor se vzamejo kote rovov Kačne jame za pravilne, znaša razdalja med najnižjimi deli Bukovnika in najvišjimi deli Lojzovega podora slabih 60 višinskih metrov. Če vzamemo za dejstvo, da je maksimalni doseg oddajnika okrog 70 m, ter da je bil v Bukovniku zaznan šibak signal, potem je izračunana razlika blizu dejanske vrednosti. Žal merilca nista uspela locirati signala iz treh načrtovanih stojišč, da bi lahko s triangulacijo določila položaj oddajnika. Zelo šibak signal v približni smeri SV, V in naklona -50º je celotni izkupiček meritev.

Meritvam je sledil še drugi, bolj praktični poskus iskanja povezave med rovi. V Bukovnik se je po gasilskih ceveh najprej zlilo 2 m³ vode v skrajno desno brezence, po 30 minutah pa še enaka količina vode v skrajno levo brezence. Ekipa v Lojzovem podoru v nobenem primeru vode ni zasledila.

Razlag, zakaj voda v jamo ni pritekla je mnogo, vendar nobena ne kaže v prid temu, da je Bukovnik neposredno povezan z Lojzovim podorom. Enako sliko kaže tudi pretok zraka. Ekipa v Lojzovem podoru je pri opravljanju poskusa poročala o izrazitem prepihu, ki je pihal v jamo. Ob istem času je bil prepih ob vhodu v Bukovnik zaznaven, pihalo je iz jame. Prepih v bližnjem Nedohovem dihalniku je bil izrazit, pihalo je iz jame. V Koševi jami prepih ni bil zaznan. Prepih v bližnjih jamah Di1 in Globočnina ni bil merjen.

Vsi indici nakazujejo, da Bukovnik in Koševa jama nista neposredno povezana s Kačno jamo. Lojzov podor je po vsej verjetnosti povezan z do sedaj še neodkrito lokacijo na površju.

Popoldne, okrog 18h, smo na površju zvili gasilske cevi, ekipa v jami pa je navila telefonski kabel in pričela s transportiranjem vsega materiala iz poplavne cone v Bivak II na Saturnu. K počitku so legli okrog polnoči. V nedeljo zjutraj se je v jamo spustil še Tomáš in pomagal ekipi pri iznosu opreme. Popoldne je bila jama razopremljena.

Jesenski jamarski tabor se je zaključil bolj grenkega okusa. Pričakovanja so bila velika, rezultati pa so odprli več vprašanj, kot dali odgovorov. Vsekakor pa s to ekspedicijo akcije v Lojzovem podoru niso zaključene. V prihodnje se bo Kačno jamo s površjem poskušalo povezati prav z nadaljnjim težavnim plezanjem višje v kamin Lojzovega podora.

Raziskovali so:

ZO ČSS 6-19 Planivy: Tomáš Roth, Radek Nejezchleb, Jindřich Pernica, Pavel Kalenda, Vítek Baldík, Václav Dobeš .

JD »Gregor Žiberna« Divača: Mitja Maružin, Kristjan Rešaver, Matej Kravanja – površinska ekipa.

Zapisal: Matej Kravanja, JD Divača

VIRI:

Roth T. 2009. »Raziskave v Kačni jami«. Divača, ZO ČSS 6-19 Plánivy. (osebni vir, september 2009).

Mezinárodní expedice Kačna jama – Podor strike. 2009. http://www.planivy.cz (28.09.2009).