Za Divačo je bil pomemben dogodek 5. avgusta 1965 v Matavunu, kjer so ustanovili »Jamarski klub Divača«. Na ustanovni občni zbor je prišlo 14 jamarjev, večinoma iz Divače in sosednjih vasi. Prvi predsednik je bil Janko Gombač iz Matavuna, tajnik pa Albin Nedoh iz Divače, v upravni odbor so bili izvoljeni tudi Alojz Umek iz Lokve, Zdravko Renčelj iz Povirja in Andrej Škerjanc iz Divače. Sprejeli so članstvo v jamarsko zvezo »Društva za raziskovanje jam Slovenije« in tudi pravila. Že 15. avgusta tega leta so divaški jamarji množično obiskali Divaško jamo in začeli resno razmišljati, da bi obnovili in uredili vhod in ponovno odprli jamo za turistični obisk. Od takrat naprej so divaški jamarji začeli načrtno in urejeno skrbeti za jamo.

Ekskurzija v Hankejev kanal v Škocjanskih jamah.

Aktivnosti društva so bile raznovrstne, ne samo raziskovalne. Leta 1965 so jamarji pomagali pri ustanovitvi Turističnega društva v Divači in ustanovili jamarsko sekcijo v Markovščini z namenom ponovne usposobitve Dimnic za turistični obisk. Leta 1966 je bilo še bolj živahno, saj so člani hodili po novih in že znanih jamah na Divaškem in Matarskem krasu. Večkrat so obiskali Divaško jamo in iskali možnost nadaljevanj. Naslednje leto je potekalo podobno, zanimiv obisk je bil v Divaški jami, kjer je vanjo večja skupina peljala Joška Žiberno, ki je bil v njej že leta 1926, ko ga je vodil legendarni Tentava, ki je povedal, da pozna še lepši del jame s tekočo vodo in jezerom. Od takrat naprej jamarji iščejo nadaljevanje jame. Takrat so divaški jamarji začeli odkopavati Brezno pri Risniku, kjer je stalni prepih dokaz, da je pod njim jamski sistem Kačne jame.

Na občnem zboru 11. maja 1968 so izvolili nov upravni odbor. Predsednik je postal Zdravko Renčelj, tajnik je ostal Albin Nedoh, odborniki pa so bili še Alojz Šajna, Igor Milič in Vojko Fabjan. Na rednem občnem zboru 15. marca 1970 je klub spremenil oziroma uskladil svoje pravila (prej so imeli pravila zveze Društvo za raziskovanje jam Slovenije), čeprav so ostali v slovenski zvezi jamarskih klubov, ki se je pozneje preimenovala »Jamarska zveza Slovenije«. Vsa leta so stalno kopali v Breznu pri Risniku brez večjega uspeha, prav tako niso našli večjih nadaljevanj v Divaški jami.

Leta 1973 so se divaški jamarji odločili, da bodo dokončno uredili Divaško jamo za turistični obisk, kar je bila velika želja tako jamarjev kot domačinov, v letu 1974 so začeli z urejanjem vhoda.

Srečko Škrlj ( v odspredju) in Albin Nedoh (v odzadju) pri urejanju vhoda v Divaško jamo leta 1986.Prelomnica v delu divaške jamarske skupine je bil redni občni zbor 25. januarja 1975, ko so klub preimenovali v Jamarsko društvo Gregor Žiberna Divača z novimi pravili. Nov predsednik je postal Slavko Cerkvenik, novi tajnik Jože Mljač, blagajnik Alojz Žnidaršič, gospodar Branko Vovk in član Silvo Mljač. Čeprav je kazalo, da bo društvo lepo napredovalo, je stagniralo. Leta 1981 je bilo v društvu samo 17 članov, od tega samo 12 aktivnih. Poleg pomanjkanja časa društvo še ni imelo sodobne jamarske opreme za večje jame, na primer v Kačni jami in v Škocjanskih jamah.

Preskok naprej je bil redni občni zbor 26.10.1984, ko so bili izvoljeni predsednik Matej Bezeljak, tajnik Zvone Vojska, blagajnik Albin Žnidaršič in še odborniki Bruno Rešaver, Slavko Cerkvenik, Albin Nedoh in Marjan Olenik. Tokrat se je dejavnost društva poživila, saj so dokončno začeli odkopavati vhodni rov Divaške jame in sicer 18. 11. 1984. Redni občni zbor je bil nato 26. novembra 1985. Pomembno je bilo, da so ustanovili komisijo za urejanje Divaške jame (Matej Bezeljak, Zvone Vojska, Albin Žnidaršič in Srečko Škrlj). V obdobju od leta 1985 do 21. maja 1987 so uredili vhod v jamo, stopnice, Vhodno (Plesno) dvorano in obnovili porušene podporne zidove. Skupno je bilo opravljenih 2367 ur prostovoljnega dela. Pri obnovi so delali: Albin Nedoh, Matej Bezeljak, Srečko Škrlj, Jože Škrlj, Albin Žnidaršič, Rajko Sila, Bruno Rešaver, Adolf Gorup, Silvo Mljač, Zvone Vojska, Rok Kuštrin, Slavko Čok, Vlado Krulčič, Stane Rop in Matjaž Prelc.

Ponovna, tretja otvoritev Divaške jame (prva 1887, druga 1905) je bila 23. maja 1987 v počastitev Rok Kuštrin pri učenju vrvne tehnike.krajevnega praznika, v kulturnem programu so v jami nastopili moški pevski zbor in pihalni orkester, vsi iz Divače. Otvoritve se je udeležilo 634 ljudi.

Od 30. maja do 6. junija 1997 so divaški jamarji obnovili most v stranski Mali jami Divaške jame, in tem spet omogočili turistični obisk v tem delu jame. Pri obnovi so sodelovali, Borut Lozej, Mateja Jazbec, Maja Metlika, Jože Guardjančič, Teo Zalar, Mirko Šebart, Silvana Bezeljak ter Kristjan in Bruno Rešaver.

Največji uspeh društva v njegovi zgodovini je vsekakor nedavno odkritje podzemnega toka Reke v Breznu treh Generacij. S tem so se izpolnile sanje slehernega
divaškega jamarja. Pri kopanju, širjenju in raziskovanju jame je sodelovalo 16 jamarjev : Miha Bernetič, David Jurman, Matej Kravanja, Kristjan Rešaver, Škrlj Peter, Bojan Mljač, Bojan Krajšek, Matej Bezeljak, Aljoša Cencič, Iztok Cencič, Borut Lozej, Helena Race, Teo Zalar, Mitja Maružin, Sebastjan Mahnič, Mirko Šebart. Od takrat je postal glavni cilj divaških jamarjev povezava sistema Kačne jame in Brezna treh generacij ter sistema Škocjanskih jam v najdaljši splet podzemnih rovov v Sloveniji. Prepričani so, da jim bo to tudi uspelo!