dolžina: 5800 m
globina: 250 m
Nastale so na stiku eocenskega fliša in apnenca in so po mogočnosti ponornega dela največje v Sloveniji. L. 1986 so jih kot izjemen primer stičnega (kontaktnega) krasa z največjim znanim podzemskim kanjonom na svetu vpisali v Seznam svetovne naravne dediščine pri Unescu. Zdaj je na območju jam 413 ha velik regijski park.
So del Krasa, apnenčaste planote med Tržaškim zalivom, Vipavsko dolino in Brkini. Ustvarila jih je reka z enostavnim imenom Reka. Na območju je precej jam (npr. Velika jama na Prevali, jama Mejame ), udornic (npr. Sokolak, Globočak) in več arheoloških najdišč.
Foto: Kristjan Rešaver in Borut Lozej
Reka teče na meji med eocenskim flišem in apnencem po kratki, slikoviti soteski, nato prvič ponikne pod prepadno steno, vrh katere je vas Škocjan; potem steče skozi Mahorčičevo jamo, iz katere se odpira 100 m visok navpični preduh Okroglica (ime po skoraj pravilnem krožnem obodu). Voda priteče na dan v Mali Dolini, zdrvi po koritih in pod naravnim mostom (Miklov skedenj) in se v slapu spusti v Veliko Dolino. Dolini sta nastali zaradi udora stropa jamskega rova; prepadne stene so visoke do 180 m. Pod steno na severni strani Velike doline je arheološko pomembna vodoravna Tominčeva jama, imenovana po okrajnem glavarju Mateju Tomincu, ki je dal nadelati pot v Veliko Dolino.
Mala in predvsem Velika Dolina sta zanimivi tudi botanično. Na majhni razdalji srečujemo alpske in sredozemske rastline. Težji, hladnejši zrak se nabira na dnu udornic in omogoča rast alpskih rastlin, kot sta avrikelj (Primula auricula) in dvocvetna vijolica (Viola biflora).
V zahodnem delu Velike Doline steče Reka pod zemljo skozi Reški rov ob Schmidlovi dvorani. Iz te dvorane prihaja iz velikanskega vhoda topel jamski zrak in preprečuje pomrznitev beluša (Asparagus sp. ) in venerinih lascev (Adiantum capillus-veneris) , predstavnikov sredozemskega rastlinstva.
Rečna pot po podzemskem kanjonu se iz Svetinove in Müllerjeve dvorane (dolžina ok. 300 m, višina čez 100 m, širina 50-80 m) nadaljuje skozi ozki Hankejev kanal po več dvoranah še 1300 m daleč do sifonskega Mrtvega jezera. Po 40 km se znova pojavi na italijanski strani pri Devinu kot slikovit izvir reke Timav. To povezavo je že pred več kot 300 leti poznal J.V. Valvasor, pozneje so jo večkrat potrdili z obročkanimi jeguljami in barvili.
Nad Müllerjevo dvorano je 500 m dolg suh kapniški rov Tihe jame, kamor pripelje turistična pot iz udornice Globočak po umetnem rovu.
Jamskega sistema še niso načrtno biološko raziskali. Še najbolj so preučeni netopirji, ki prezimujejo v jamah; znanih je pet vrst.
J.V. Valvasor je že v 18. st. opisoval mogočne vhode v jame in jih verjetno tudi obiskal, ni pa se spustil v podzemlje. Župan Mahorčič je vpeljal vpisno knjigo z datumom 1.1. 1819, torej malo pred Postojnsko jamo. Že 1823 so uredili in speljali varno pot do Tominčeve jame. Pravo raziskovanje jam je začel J. Svetina, ko je 1839 prvi s čolnom priplul do nepremagljive ožine pri 3. slapu. Sredi 19. st. je raziskovanja vodil geograf dr. A. Schmidl z Dunaja in ponesel sloves kraških pojavov po vsem svetu. Med pomembnimi raziskovalci je bil Alfred Hanke (1840-1891), montanist iz češkomoravske Šlezije. Po njem se imenuje 300 m dolg in 130 m visok kanal, ki je jamam prinesel svetovni sloves. L. 1922 so jame prišle pod okrilje Italijanskega planinskega društva, ki je uredilo nekatere stare poti in postavilo nekaj novih trdnih mostov.
L. 1937 so čez Hankejev kanal, 46 m visoko nad Reko, postavili most; načrt je naredil in gradbena dela vodil domačin iz Matavuna Franc Cerkvenik-Miklov. Električno razsvetljavo so jame dobile 1959, l. 1985 so zgradili dvigalo; po vpisu v Seznam svetovne naravne dediščine pri Unescu je število obiskovalcev naglo naraslo. L. 1991 so jamarji preplavali sifonsko jezero in odkrili nadaljevanje jame.
Vir: Interaktivni atlas Slovenije, 1997
Dodaj odgovor