Brezno treh generacij

LOKACIJA         OPIS         NAČRT         RAZISKAVE         FOTOGRAFIJE

Nekaj vtisov iz zgodnjega obdobja raziskovanj v Breznu treh generacij

UVOD
Načrt Brezna 1 pri Divači iz katastra jam Instituta italiano de speleologia VG iz leta 1932. (vir: Il Timavo, str. 148)

Divaški jamarji si prav tako kot sleherni jamar v širši in dalnji okolici, že od začetka svojega obstoja prizadevajo najti in raziskovati podzemne tokove Reke. Ta je burila duhove in domišljijo že prvim raziskovalcem Divaškega krasa z Gregorjem Žiberno na čelu.

V neposredni okolici koliševke Risnik se nahaja Brezno pri Risniku. Jama je bila prvič registrirana v katastru predvojnega Instituta italiano de speleologia VG leta 1932 pod imenom Pozzo I presso Divacca (v prevodu: Brezno 1 pri Divači) pod katastrsko št. V.G. 323. Takrat je bila globoka 5 m. Leta 1970 je jamo registriralo JK Ljubljana Matica pod imenom Brezno pri Risniku pod katastrsko št. 3389. Takrat je znašala registrirana globina jame 10 m.

Prvi podatki o aktivnosti JD Divača v raziskovanju B3G segajo v leto 1968. Tajnik društva Albin Nedoh v poročilu z dne 8.3.1968 navaja, da so člani društva od 1965 do 1968 opravili okrog 100 delovnih ur pri kopanju zasutega brezna. Nadalje v poročilu o aktivnostih društva v letu 1970 navaja, da je bilo pri kopanju v breznu opravljenih 10 delovnih ur. V programu društva iz leta 1973 so si člani JD Divača zadali nalogo: »Nadaljevali bomo z odkrivanjem (kopanjem) brezna pri Risniku, ki vodi do toka Reke.« V poročilu iz leta 1974 tajnik JD navaja, da so preteklega leta opravili 25 delovnih ur pri kopanju v jami. Zadnja omemba v arhivih navaja kopanje članov JD Divača dne 9.3.1986.

Konec 90. let dvajsetega stoletja smo si 7 m globoko brezno večkrat ogledali in zaznali močnejši izmenjujoč prepih. Ta ponavadi nakazuje velike prostore, ki so preko ožin povezani s površjem. Prepih in dejstvo, da brezno leži nad rovi Kačne jame je bilo dovolj, da smo se hladnega sobotnega jutra 29. januarja 2000 optimistično spoprijeli z garaškim delom.

ZAČETEK KOPANJA
Začetek kopanja na vhodu Brezna treh generacij (L-D: Kristjan Rešaver, David Jurman, Bojan Mljač, Miha Bernetič, Peter Škrlj in v breznu Matej Kravanja.

Vsak začetek je težak. Tako smo imeli v prvi uri kopanja tudi mi kar nekaj preglavic in neprijetnih trenutkov, saj je bila zgornja plast breznovega dna nasičena z mešanico blata, kadavri, kostmi in drugimi odpadki. Nižje smo naleteli na grušč in večje kamenje, ki so ga v brezno verjetno nasuli kmetje od čiščenju bližnjih ograd. Po sedmih delovnih akcijah in petih mesecih napetega pričakovanja smo 12. julija končno naleteli na vhod v jamo. Iz sedaj 9 m globokega vhodnega brezna se je v SE smeri odprl 34 m dolg in 19 m globok rov. Tu nas je čakalo prvo presenečenje. Očitno v jamo nismo stopili prvi saj so bili ob stenah in v špranjah sezidani zidovi. Rov se je končal s podorom iz katerega je močno pihalo.

Naslednjih 7 delovnih akcij smo posvetili kopanju podora ter podpiranju nestabilnega stropa. Delo se je izkazalo za trd oreh saj nam je blatni tok dvakrat rov popolnoma zasul. Petega avgusta smo na 35. obletnico ustanovitve društva prekopali podor in se preko ožin prebili do večje dvorane in brezna. V belo sigo odeti dvorani smo naleteli na trojne lesene lestve in na stalagmitu narisano skrivnostno glavo. Še eno presenečenje in dokaz, da nismo prvi v tej jami. Lestve so trhle, 4m dolge in pol metra široke. Nobenemu od nas se niti sanja ne kako so jih prinesli v dvorano saj današnji prehod skozi labirint številnih ožin prav nič ne kaže na to, da bi se nekoč lahko tu sprehajali po velikih rovih. Še isto noč smo raziskali niz brezen do globine 90 metrov. Tu se začnejo nove ožine. Prehod zapira blato in delno zasigano podorno kamenje.

SKRIVNOSTNI PRVI RAZISKOVALCI
V Dvorani Žibernove glave je s črnimi sajami na stalagmit naslikana bradata glava v naravni velikosti. Gre za avtoportret Gregorja Žiberne?

Zanimivo je, da ne obstaja nikakršnih podatkov o preteklem kopanju v jami. Še najstarejši prebivalci, ki so polni nenavadnih zgodbic o pionirjih jamarstva ne vedo povedati nič uporabnega. Edina do sedaj oprijemljiva sled je legenda, ki pravi da je Gregor Žiberna v 20. letih prejšnjega stoletja zakopal lepo jamo z jezeri na dnu. Tudi lestve dajejo vtis podobne starosti. Žal se dendrokronološke analize, ki bi pokazala dejansko starost zaradi trhlega lesa in premajhnega vzorca ni dalo realizirati. Tako nam ostanejo le posredni dokazi in domneve. V jami smo na večih krajih naleteli na minerske vrtine, ki so podobne tistim v Škocjanskih jamah in Kačni jami. Glede na vse sklepamo, da je bil prvi v jami pionir jamarstva na Divaškem Gregor Žiberna pred približno 80 do 100 leti. Tako je jama dobila novo ime : Brezno treh generacij. V prvo generacijo štejemo pionirje, v drugo ustanovitelje jamarskega društva, ki so v 70. letih kopali na vhodu, v tretjo pa se štejemo mi sami, ki smo ponovno prodrli v skrivnostno zasute rove.

 
DO REKE

Sledile so tri akcije neusmiljenega kopanja na spodnjih ožinah, 100 m pod površjem. Ob deževjih se tu združijo meteorne vode in pričarajo peklenske razmere za kopanje. Blatne kopeli ob konstantnem prepihu tudi še tako utrjen jamar dolgo ne zdrži. Brenerje je mašilo blato, električnim svetilkam so se pacala zaščitna stekelca. Na koncu je še Ryobi omagal, tudi zanj je bilo blato pretrd oreh.

Horizontalni blatni rov 20 m pod površjem nas privede do zgornjih ožin v podoru Prostornejši del v zgornjih ožinah. Dvorana Žibernove Glave je tudi lepo zasigana. Opremljanje korozijskega brezna nad Bivakom 80 m pod površjem.

Petega novembra nam je ožine le uspelo prebiti in 13 dni kasneje 18.11.2000 smo se spustili v spodnje dele jame. Preko dveh zaporednih brezen smo se spustili približno 60 m nižje na peščene sipine od koder je bilo že slišati mogočno bučanje Reke. Pred nami se je razprostirala ogromna dvorana. Od tu smo se po rečnih sipinah spustili približno 20 metrov nižje na nekakšen naravni most . Naravnost naprej se tla v loku strmo spuščajo 70 m globoko na sredo struge. Za nami pa so med skalovjem skrite špranje skozi katere kamenje ravno tako pada v Reko. Do vode smo se skušali spustiti po trebuhu a nam na dno žal ni uspelo priti zaradi pomanjkanja vrvi. Prav tako je bilo dno jame popolnoma poplavljeno saj je v tem času nivo vode zaradi velikih padavin zelo narasel. Dober mesec dni kasneje smo jamo preopremili in se zopet skušali spustiti na breg. Žal je bil vodostaj je še vedno visok in bregovi praktično nedostopni.

Naslednjič smo se proti Reki odpravili 6. aprila 2001. Zaradi dveh neuspešnih poskusov spuščanja po trebuhu na sprednji strani smo se tokrat odločili za spust z zadnje strani naravnega mosta. Skozi razpoko pod večjo skalo smo se splazili v navpično, široko brezno. Od tu smo že videli peneče brzice Reke dobrih 70 m nižje. Med spuščanjem nas je stalno ogrožal tok blata in kamenja, ki je v presledkih padal z vrha brezna. Končno smo se spustili na strm levi breg same Reke! Od začetka kopanja pa do »dotika« Reke smo potrebovali eno leto, dva meseca in 8 dni ali 433 dni. Spust je bil sad 27 predhodnih akcij.

Nivo Reke je bil visok tako, da napredovanje po bregu ni bilo mogoče. Tudi na bregu samem smo se zaradi strmine morali varovati. Še prostor za sedet je bilo težko najti. Od tu smo se malo razgledali naokoli. Na desni strani je bilo večje jezero, ki zavija v desno. Naravnost naprej je bil nekakšen naravni jez od koder se je v brzicah zlivala voda na levo navzdol. Na drugi strani brega je bilo opazit še eno vzporedno strugo. Dvorana se je tu dvigala dobrih 50 m visoko. Po tem opisu in primerjavi z načrtom Kačne jame smo sklepali, da smo prišli na obalo Phare jezera. Oprijemljivejših dokazov nismo imeli.

TEŽAVNA DELA

Tako je bil zastavljen cilj – doseči Reko izpolnjen. Sedaj se je bilo potrebno lotiti sanacije podora na zgornjih ožinah, ki je ob vsakem močnem deževju grozil z zasutjem rova. Prav tako je bilo nujno širjenje zgornjih in spodnjih ožin zaradi lajšanja logistike v spodnje dele jame z namenom raziskovanja zgornjega toka Reke. Transport velikih količin opreme skozi ožine je namreč prava nočna mora. Naj samo omenim, da je potrebovala ekipa šestih članov s transportnimi vrečami za prehod 30 m zgornjih ožin kar 45 minut.

Podor, preden se je porušil. Kristjan gleda skozi prvotno leseno konstrukcijo. Pri sanaciji podora nam je na pomoč priskočila Jamarska reševalna služba. S skupnimi močmi smo jeseni 2001 zgradili varnostno kletko.

Pri sanaciji podora nam je na pomoč priskočila Jamarska reševalna služba. S skupnimi močmi smo jeseni 2001 vsem problemom navkljub sanirali podor v zgornjem delu jame in zgradili varnostno kletko. Varnost v jami se je s tem znatno izboljšala. V prvih mesecih leta 2002 smo sami razširili zgornje ožine. Pri poseganju v ožinah nam je bilo vodilo doseči širino, ki bi omogočala relativno enostaven prehod raziskovalcev v globine brezna. Tako urejeni prehodi bi ob morebitni nezgodi v spodnjih rovih olajšali tudi izvlek morebitnega ponesrečenca.

VNOVIČ PRI REKI
Helena Race in Miha Bernetič sta se 30. marca 2002 skozi B3G ponovno spustila na obalo Phare jezera v Kačni jami.

Boljše razmere smo izkoristili še isto pomlad in se 30. marca spustili na obalo Reke. Deročo Reko je ekipa prečkala po kolenih preko gladkih skal nad brzicami. Na drugi strani je bila obala širša. V pritočni smeri je bilo mogoče videti mirno jezerce dimenzij približno 10×20 m ; strop je nad jezercem visok mogoče 15 m, ni ga bilo videti v celoti, ker jama tam zavije. Stene na obeh straneh jezerca so navpične, zato bi za njegovo raziskovanje potrebovali čoln. Od jezerca nato Reka v brzicah teče kakih 150 metrov. Ob Reki je bilo mogoče hoditi po vzporednem, ob obisku suhem, nekoliko manjšem rovu dimenzij okrog 5×5 m. Kjer se glavni in stranski rov spet združita pa se struga Reke zoži na mogoče 2 do 3 m širine. V strmih brzicah, kjer kamenja ni videti in je voda globoka ter izredno deroča, Reka zavije. Slediti bi ji bilo mogoče le v prečki ali ob izredno nizkem vodostaju. Ogledali smo si okrog 200 do 300 metrov jame in Reke, kolikor je pač bilo mogoče, ter se vrnili na površje.

Stanje v jami smo nato primerjali z opisom Reke in jame nad slapom v Kačni jami, ki so nam ga posredovali Logatčani ob prvih vesteh o najdbi Reke v Breznu treh generacij. Opis se je kar ujemal s tem, kar smo do sedaj videli zato lahko sklepamo, da je B3G še en vhod v Kačno jamo.

To je bil tudi naš zadnji spust do Reke. V naslednjih akcijah smo razopremili spodnji del jame in se lotili širjenja spodnjih ožin, ki še edine ovirajo transport opreme v spodnje rove. Prav zaradi trenutne nedostopnosti spodnjih delov je bila jama izmerjena in narisana do globine 91 m. Do tu je napeljan tudi kabel za jamski telefon.

V bližnji prihodnosti lahko pričakujemo razširitev in sanacijo spodnjih ožin. Sledilo bo merjenje in izrisanje še spodnjih delov jame ter skupno raziskovanje zgornjega toka Reke. Srčno upam, da bomo lahko v naslednji številki pisali o novih odkritjih. Vidimo se v Škocjanskih jamah!