Prodor v strop Martelove dvorane in odkritje fosilnih rovov v Škocjanskih jamah

posted in: Raziskovanje, Škocjanske jame | 0

»kronološko-potopisni« pregled

Uspešno plezanje do stropa Martelove dvorane je imelo za posledico, da se je raziskovanje nedolžne odprtine v stropu razvilo v pravo jamsko odisejo. Končni rezultat le-te je bilo uspešno prebitje iz površja v strop Martelove dvorane in odkritje dveh fosilnih rovov reke Reke.

16.1.2019 smo se namreč Luka Biščak, Albert Ličan (oba JDGŽ Divača) in Jaka Jakofčič (JD Sežana) po skoraj enoletnem kopanju in 58. delovnih akcijah oz. 1198 delovnih urah iz površja prebili v strop Martelove dvorane. Slednja se nahaja na samem koncu 3 km dolgega podzemnega kanjona Škocjanskih jam in velja s svojimi 2,55 mio m³ prostora za največjo podzemno dvorano z vodnim tokom v Evropi.

PLEZANJE 2017

Dne 4.7.2017 smo Luka Biščak – kot vodilni v plezalni navezi, Borut Lozej in Iztok Cencič (vsi JDGŽ Divača) dosegli strop Martelove dvorane. Namen plezanja je bil, da se v stropu na zahodni strani dvorane, tik pred Martelovim jezerom, odkrije morebitno nadaljevanje v odprtini v stropu, ki je z reflektorjem dobro vidna iz dna dvorane.

Albert na lepem stebru (vidna je zgolj slaba tretjina kapnika)
Albert na lepem stebru (vidna je zgolj slaba tretjina kapnika)

Plezanje je predstavljalo svojevrsten izziv, saj je stena zaradi bližine reke Reke in neštetih poplav v preteklosti skoraj v celoti prekrita z blatom in to do samega stičišča stene s stropom, ki se kupolasto razteza na drugo stran. Plezalni vzpon je bil bolj podoben zimskemu lednemu plezanju, saj je plezanje potekalo s cepini, ki sem jih zapikal v blato. Strop smo dosegli v treh raztežajih dolžine cca 40 m v treh do štirih urah. Ob tem je potrebno povedati, da je bil prvi raztežaj že preplezan, saj smo našli velike stare kline, oz. bolje rečeno drogove dolžine 1 m, pravokotno zabite v steno, za katere domnevamo, da izvirajo še iz časa plezanja zamejskih bratov Prelc leta 1922. Pri tem se je smrtno ponesrečil Frederico Prelc, na kar verjetno opozarja vklesan križ, ki smo ga našli ob vznožju stene. Posledično vrha dvorane niso dosegli. Smo pa na zadnjem klinu, kjer sem tudi zavrtal prvo sidrišče, našli preperelo prusikovo vrvico, ki je morala biti iz novejšega obdobja. Pozneje sem izvedel, da so na tem mestu – približno po isti plezalni liniji – 19.11.1978 plezali Janez Sabolek-Sabla, Gregor Pintar-Grega in Marko Paternu-Mare.

Glede na to, da od konca prvega raztežaja pa vse do vrha naše plezalne linije nismo našli nobenih sledov predhodnih plezalcev, sem nedolgo nazaj za več informacij po telefonu kontaktiral z g. Pintarjem. Povedal mi je, da so preplezali cca 120 m kamina in prišli do blatne police ter horizontalnega rova višine 2 m in cca 15 m dolžine, iz katerega pa ni bilo zaznati nobenega prepiha. Tega horizontalnega rova mi nismo videli. Zato sklepam, da sta se morali naši plezalni liniji na enem mestu odcepiti. Domnevam, da se je to moralo zgoditi na sredini našega tretjega raztežaja. Predhodni plezalci so verjetno na tem mestu zavili rahlo desno – tam sem tudi zaznal eno odprtino – sam pa sem nadaljeval naravnost navzgor še cca 15-20 m, saj smo želeli priti pod že omenjeno odprtino v stropu (zdajšnji »Hudičev rog«). Slednjo, ki je sicer zelo očitna (cca 6 m premera), predhodni plezalci iz svoje pozicije niso mogli videti. V to odprtino sem v naslednji plezalni akciji z Iztokom Cencičem 13.7.2017 tudi splezal in po cca 17 m prišel do konca le-te. Žal se hermetično zapre, brez možnosti nadaljevanja.

Težavno prečenje reke Reke v Martelovi dvorani
Težavno prečenje reke Reke v Martelovi dvorani

A naše plezanje je z dosegom stropa šele dobilo pravi zagon. Sledili sta še dve plezalni akciji, katerih sva se udeležila Luka Biščak kot plezalec in Iztok Cencič, kot varovalec in opremljevalec poligona s statičnimi vrvmi. Plezanje v višino zaradi doseženega stropa seveda ni bilo več mogoče, sva pa zato plezala prečno v levo po samem stičišču med steno in stropom. Ob tem sva naletela na kapnike čudovitih oblik in izjemnih dimenzij. Plezala sva tudi po notranji strani stebra, za katerega domnevam, da je po dimenzijah večji od do sedaj največjega poznanega kapnika Škocjanskih jam – Orjaka – in ki se nahaja v Tihi jami. Glede na lepoto spominja na postojnskega Briljanta, saj je prepreden z bleščečimi kristalčki in je čudovite bele barve, z blagimi primesmi rumeno-rdečih lis. Ob njem sva tudi našla odprtino v stropu – sedaj poimenovano »Modrasov rov« – od koder je verjetno tudi pritekala voda in ustvarila ta čudovit kapnik. Podal sem se vanjo in naredil še dodatnih 20 višinskih metrov v ozkem kaminu znotraj samega stropa dvorane, nakar se je kamin s podorom zaprl. Iz podora pa je vel močan prepih, kar je nakazovalo na povezavo z zunanjim svetom. Ta kamin sedaj predstavlja stično mesto plezanja z dne 22.8.2017 in prodora iz površja, ki se je zgodil 16.1.2019.

Zadnja plezalna akcija pa je prinesla zanimivo spoznanje. Odvijala se je 9.9.2017 in sicer na dan čistilne akcije Martelove dvorane. Z Iztokom sem ponovno plezal prečno v levo in po cca 50 m od prej omenjenega kapnika prišel do »globeli«, ki se je previsno zajedala pod nama v samo steno kanjona. Žal zaradi pomanjkanja časa in predvsem močnejše razsvetljave nisva mogla natančneje določiti, kaj »globel« predstavlja. Dna vseka v položno steno namreč sploh nisva videla. Odločena, da se naslednji dan vrneva, sva zaključila s plezanjem. A zgodila se nama je velika smola. Ponoči je močno deževalo, posledično je Reka narasla in nama onemogočila dostop do vznožja stene, saj jo je pred tem potrebno trikrat prečiti.

KOPANJE 2018/2019 in PREBOJ V MARTELOVO DVORANO 16.1.2019

Plezalno udejstvovanje se je s septembrom 2017 zaključilo in naša pozornost se je preusmerila na kopanje dihalnika, ki smo ga Matej Kravanja, Jasmina Čeligoj Biščak in Luka Biščak dne 8.2.2018 locirali na površju, približno nad Modrasovim rovom, v katerem sva z Iztokom zaznala prepih.

V omenjenem dihalniku, po lastniku parcele poimenovanem kot Fedrigov dihalnik, so prvič kopali že okrog leta 1980. Naslednje kopanje je sledilo leta 1999, vendar je skupna globina kopanja iz obeh obdobij znašala zgolj dobrih 5 m. Celoletno kopanje v letu 2018, pa se je uspešno zaključilo z 90-metrškim prebojem v strop Martelove dvorane dne 16.1.2019.

Začetki kopanja v letu 2018 so bili skromni, v minimalistični zasedbi, saj sva z deli pričela sama z Matejem Kravanjo. A so se nama kmalu pridružili ostali člani JDGŽ Divača, pozneje pa še kolegi iz JD Sežana (Jaka Jakofčič), društva za raziskovanje jam SR Domžale (zakonca Bezjak), JD Gorenja vas (Bojan Jereb) ter Česke speleogicke společnosti (sedem-članska ekipa iz Brna – Češka).

                    

Delo se je dobro utirilo, kmalu zatem pa je sledilo osupljivo dognanje čeških jamarjev. Z georadarji so po površini skenirali območje med Divačo in Lokvijo in na globini cca 100 m odkrili več vzporednih rovov, ki se od kanjona Škocjanskih jam odcepijo v omenjeno smer.

Eden med njimi naj bi bil visok 50 m, širok pa prav tako 50 m. Ti rovi so t.i. »fosilni« rovi, torej rovi, kjer je včasih tekla reka Reka in predstavljajo logično nadaljevanje Škocjanskih jam, ki se sedaj končajo pri Martelovem jezeru. Glede na videne izsledke čeških jamarjev, se eden od fosilnih rovov odcepi od glavnega kanjona Škocjanskih jam oz. Martelove dvorane točno pod skrajno točko doseženo pri plezanju iz leta 2017, kjer se je nejasno nakazoval velik vsek v steno. Omenjeno dejstvo, skupaj z že videno »globeljo« in močnim prepihom, nam je dajalo silovit zagon, da smo pri delu vztrajali vse do končnega uspeha misleč: »Naslednja akcija bo prebojna in nato bo vse lažje.« Z omenjeno mislijo smo se pričeli tolažiti že nekje pri 10. delovni akciji. No, do preboja smo morali še malo počakati in se vmes še 48-krat vrniti.

A začetni entuziazem je z akcijo v akcijo pojemal, na kar so poleg napornega in dolgotrajnega dela bistveno pripomogli številni nevarni pripetljaji, ki so se dogodili pri delu. Hujših nesreč k sreči ni bilo, se je pa zgodil podor večje skale, ki je padel Mateju na koleno, slednja pa se je po še cca 7 metrškem padcu zagozdila malo nad Mariotom Benkočem, ki je kopal na dnu dihalnika. Matej je brez hujših posledic dobil tri šive. Tej nezgodi je sledilo še nekaj precej nevarnih akcij in število rednih udeležencev se je ustalilo na treh posameznikih, in sicer smo to bili Luka Biščak, Albert Ličan in Jaka Jakofčič.

 

Nevarnost dela v tem dihalniku najbolje izpričuje velik podor, ki se je k sreči zgodil med našo odsotnostjo. Dne 25.7.2018 smo prvič dosegli manjši jamski prostor na globini cca -35 m. Nadaljevanje se je obetalo naravnost navzdol v kompakten prepišen podor. Veselje je bilo veliko a kratkotrajno, saj smo že v naslednji akciji bili soočeni z žalostnim dejstvom podora in pristali 15 m višje na -20 m. To so bili trenutki obupa in skorajda smo že razmišljali o opustitvi delovišča. A vseeno se nismo predali. In ker pogumne spremlja sreča, se je hipoma zatem ta podor izkazal za veliko »srečo v nesreči«.

"Podlesek"
“Podlesek”

Pričeli smo namreč odstranjevati preostale nevarne skale, ki so še grozile, da se porušijo. Pri tem opravilu je Albert Ličan zaznal horizontalen prepih in ožji rov, ki je vodil poševno navzdol in nato smo kar nekaj delovnih akcij sledili temu rovu, nakar je Jaka Jakofčič zaznal prepih z vrha navzdol. Sledilo je izjemno nevarno kopanje v strop – seveda je do podora stropa tudi prišlo – in zgolj svoji bliskoviti reakciji se imam zahvaliti, da nisem končal pod kupom kamenja. A ravno ta podor je bil ključen, saj se je s tem sprostil prehod v ozek zasigan horizontalni rov, ki se je nato odprl v pravi jamski prostor, v katerega smo vstopili 19.9.2018, sedaj poimenovan Podleskova jama (ne glede na to, da poimenovanje izhaja iz zmote – tekom naših akcij nam je družbo delal polh, za katerega smo zmotno mislili da je podlesek – imena jame nismo spreminjali).

 

Načrt Podleskove jame
Načrt Podleskove jame

To je bila prva res velika zmaga, saj se nam je odprlo široko stopnjasto brezno globine cca 40 m in kar naenkrat smo iz -20 m pristali na -60 m. Dno tega brezna se je nato s kamnitim kompaktnim podorom zaprlo, a je iz njega vel močan prepih. Dostop do delovišča se je sicer precej povečal in posledično tudi otežil – 3-kratni spust po vrvi – je pa delo postalo bistveno bolj varno, saj ni bilo več ogrožujoče nestabilne zemljine, kot je bilo to v prvih 20. metrih.

 

Na dnu Podleskove jame smo pričakovali hitro in lahko delo, a se je izkazalo za vse prej kot to. Največ težav in problemov nam je povzročal 7-metrski vertikalni rov s pričetkom na globini -65 pa vse do horizontalnega rova na dobrih -70 m globine. Za ta 7-metrški rov smo potrebovali dobre 3 mesece. Kopali smo sicer v kamnitem podoru, ki se je moral dogoditi dolgo nazaj v preteklosti. Skale so zato bile sigasto sprijete, kar je pripeljalo do tega, da je podor deloval kot velika monolitna stena. Širjenje prehoda je zelo spominjalo na klesanje v izjemno trdo kompaktno steno. To je bil resničen preizkus volje in vztrajnosti, saj je napredovanje znašalo približno zgolj pol metra na delovno akcijo. Povprečna delovna akcija je znašala 7 ur. Dobivali pa smo se enkrat tedensko in sicer vsako sredo. Zdelo se nam je, da dela v tem rovu ne bo nikoli konec, a ponovno nam je bil v spodbudo izjemno močan prepih. Slednji se je glede na zunanje vremenske razmere tudi izmenjeval. Ni pihalo samo iz jame proti izhodu, kot bi to na letni čas tudi pričakovali, ampak tudi obratno. V nestabilnih vremenskih razmerah pa se je ta prepih izmenjeval celo iz minute v minuto. V veliko spodbudo pa nam je bil tudi močan hrup, za katerega smo domnevali, da ne more biti od vetra, ampak od toka reke Reke. Na koncu se je ta domneva izkazala za pravilno.

Končno smo se po mukotrpnih treh mesecih iz tega rova prebili v ozek horizontalni rov, dolžine 5 m. Širjenje slednjega nam je vzelo 2 delovna dneva, nakar smo se prebili v manjšo lepo dvoranico, od katere je nadaljevanje izgledalo obetavnejše.

Sledila je še ena delovna akcija 16.1.2019, v kateri smo zelo hitro napredovali in pridno pridobivali metre. Nato se je pod nami odprlo brezno, skale pa so padale neznano kam. Hitro smo šli po svedrovce, gurtne in štrike, zavrtali sidrišče in se spustili skozi odprtino. Kmalu po spustu skozi ozko ožino pa se je zgodil izbruh veselja. Cca 5 m pod prebojem smo zagledali sidrišče. Prišli smo v »Modrasov rov«, točno na mesto, katerega sva z Iztokom dosegla 22.8.2017.

Modrasov rov tako predstavlja vezni člen med Martelovo dvorano in Podleskovo jamo. Spustili smo se še cca 20 m nižje na vznožje tega rova in prišli na »Biščak-Cencičevo polico«. Ta predstavlja stik med zahodno steno kanjona in stropom Martelove dvorane. Dolga je cca 100 m, najudobnejši del le-te pa je ravno vznožje Modrasovega rova, katero s svojimi 10 m dolžine in 4 metri širine predstavlja idealno izhodišče za nadaljnje raziskovanje stropa Martelove dvorane.

Zaradi pozne ure se v stropu Martelove dvorane nismo dolgo zadrževali. Sledil je hiter povratek na površje, kjer smo s predsednikom JDGŽ Divača Kristjanom Rešaverjem burno in intenzivno nazdravili s šampanjcem.

ODKRITJE FOSILNIH ROVOV 23.1.2019

A izjemnemu preboju je teden dni kasneje 23.1.2019 sledilo še izjemno odkritje. Po »plezalni« prečki – preplezani in s statičnimi vrvmi opremljeni že 9.9.2017 (slednja se gorvodno nadaljuje še nadaljnjih 50 m od vznožja Modrasovega rova) – smo prišli nad »globel«, skratka nad objekt naših velikih pričakovanj.

Nadaljnje plezalno prečenje nas zaradi zahtevnosti terena ni pretirano pritegnilo in odločili smo se za direkten spust. Malo pred koncem prečke, ki tudi predstavlja konec »Biščak-Cencičeve police«, smo naredili improvizirano sidrišče in se spustili 40-50 m globoko v omenjeno »globel«. Izkazalo se je, da je bila »globel« s prebojem v Martelovo dvorano in predhodnim plezanjem iz leta 2017 praktično na dosegu roke. Vse kar je bilo potrebno je bil lahkoten spust.

Spustu v »globel« je nato sledil še en izbruh veselja. Pred nami se ni odprl samo en fosilni rov, ampak kar dva. Po skupnem širokem vhodu se po cca 50 metrih odcepita severni in južni rov. Slednja potekata približno pravokotno na zdajšnjo strugo reke Reke. Širina obeh znaša 30-50 m, višina prav tako 30-50 m, dolžina pa 200 m. Škocjanske jame so tako podaljšane za cca 400 m. Nahajata se na globini cca 150 m oz. 70 do 80 m nad zdajšnjo strugo reke Reke. Južni rov je zelo raven, premočrten, medtem ko je severni rov precej zavit z ozkimi prehodi, ki se nato odpirajo v velike dvorane. Glede na zavitost nas tudi ne bi presenetilo, če bi se rova v neki točki združila. Oba rova sta precej bogata s kapniki, našli smo tudi naplavine, predvsem lesne ostanke in plastenke. Vseeno teh naplavin ni bilo v izobilju, kar kaže na to, da rova odvajata vodo samo v primerih zelo visokega vodostaja reke Reke. Večjih hlodov, kot je to na koncu Martelove dvorane pred sifonom, pa nismo videli.

Glede nadaljevanja obeh rovov bodo več povedale nadaljnje raziskave, zaenkrat pa kaže na to, da gre južni rov proti naselju Lokev, medtem ko gre severni proti udornici Risnik. Prav verjetna se zdi tudi možnost, da bi severni rov predstavljal t.i. obhodni rov, t.j. rov, preko katerega bi se izognili težavnemu prehodu skozi sifon Škocjanskih jam in bi preko »obvoza« prišli v Kačno jamo in tako končno povezali oba velika jamska sistema. Zaenkrat se oba rova po 200. metrih zapreta z blatnim nanosom, a prepričani smo, da to ne bo predstavljalo prevelikih ovir za nadaljnje raziskovanje, saj je na koncu obeh rovov zaznati močan prepih.

Pregrada, ki ločuje Skrito jamo od Martelove dvorane
Pregrada, ki ločuje Skrito jamo od Martelove dvorane

Mogoče najzanimivejša stvar pri vsem tem odkritju je dejstvo, da omenjena rova, kljub svojim izjemnim dimenzijam sploh nista vidna. Od tod tudi izhaja naše poimenovanje jame, ki se glasi »Skrita jama«. Slednja ni vidna tako iz dna Martelove dvorane, kakor tudi iz pogleda od zgoraj – vsaj iz severne strani, iz katere smo tudi dosegli to »globel«. Z vrha smo namreč videli samo to, da se zahodna stena kanjona, ki se na neki točki malo položi, v širini 50 m prekine z vsekom, samega nadaljevanja globje v notranjost pa zaradi previsnosti ni mogoče videti. Spust z vrha je tako izgledal bolj kot spust v neko kotanjo. Pričakovali bi tudi, da se jama prosto odpira proti Martelovi dvorani, saj je nenazadnje tu včasih verjetno tekla reka Reka. A temu nikakor ni tako, saj je ravno na ustju te jame velika pregrada, ki zelo spominja na jezove hidroelektrarn in ki neposredno zakriva pogled proti tej jami iz dna Martelove dvorane.

 

Vrh pregrade, ki ločuje Martelovo dvorano od Skrite jame
Vrh pregrade, ki ločuje Martelovo dvorano od Skrite jame

 K neopaznosti rovov  močno prispeva tudi dejstvo, da se stena v Martelovi dvorani prav na višini fosilnih rovov – oz. od vrha pregrade – malo položi. V kolikor z močnim reflektorjem posvetimo iz dna Martelove dvorane v smer novoodkrite jame, rob stene vrže senco vse do samega stropa dvorane in tako še dodatno zakriva pogled na jamo.

Odkritju jame je v ponedeljek 28.1.2019 sledil še en odhod v Skrito jamo z namenom, da posnamemo fotografije za potrebe tiskovne konference, ki se je odvijala naslednji dan. Večino časa smo porabili v južnem rovu, saj smo našli odprtino, katero smo zadnjič spregledali. Le-ta nas je popeljala še krepko v notranjost jame. Jaka je spotoma izrisal tloris in profil tega rova, nato se je podal še v severni rov. Sam pa sem z Albertovo pomočjo preplezal na vrh že omenjene pregrade in preko nje na drugo stran »globeli«, od koder sta lepo vidna strop in notranjost jame. Ponovno sem prišel na stik stene s stropom Martelove dvorane, ki se nadaljuje še naprej v smeri začetka dvorane.

Kakor severna je tudi južna stran »globeli« izjemno bogata s prelepimi ogromnimi kapniki in nadejali smo se, da bo plezanje v prihodnjem tednu po tem stiku še marsikaj razkrilo. A hudo neurje, ki je nedolgo tega pustošilo v Škocjanskih jamah, je posledice pustilo tudi v Fedrigovem dihalniku, saj se je na globini -20 m zgodil podor in nam onemogočil prehod v Martelovo dvorano. S tem je plezalno raziskovanje, kakor tudi raziskovanje obeh fosilnih rovov do nadaljnjega odloženo.

Mesto improviziranega zaprtja in najnovejšega podora v Fedrigovem dihalniku
Mesto improviziranega zaprtja in najnovejšega podora v Fedrigovem dihalniku
Improvizirano zaprtje vhoda v Fedrigov dihalnik
Improvizirano zaprtje vhoda v Fedrigov dihalnik

Domnevamo, da podor ni večjega obsega, saj prepih ostaja močan in nespremenjen. Vseeno pa smo v sredo 6.2.2019 vhod v dihalnik improvizirano zaprli z verigo. Glavni namen zaprtja je – ne glede na nedavni podor – preprečitev vstopa nepovabljenim gostom v strop Martelove dvorane, katera je neposredno pod upravo regijskega parka Škocjanske jame. vImprovizirana zapora bo na mestu, dokler se ne bo pričela celovita sanacija sedaj zelo nevarnega Fedrigovega dihalnika, preko katerega bo možno celoletno proučevanje podzemnega toka reke Reke v Škocjanskih jamah v vseh vodnih režimih.

Močno se nadejamo, da bo prodor v Martelovo dvorano in odkritje fosilnih rovov močno pospešilo nadaljnje odkrivanje skrivnosti Škocjanskih jam. Nenazadnje je to bil osnovni namen ustanovitve JDGŽ Divača iz leta 1965. Obenem tudi upamo, da bo naš doprinos spodbudil nadaljnje krasoslovne raziskave tega do sedaj nedostopnega sveta.

Besedilo: Luka Biščak

 

ODKRITJE JE BILO MEDIJSKO ZELO ODMEVNO:

 
POP-TV, 24ur:
29. januar 2019
 
 
 
 
 
 
 
 
 
MMC:
28. januar 2019 ob 10:54
 
 
 
 
 
 
 
TV Koper – Primorska kronika:
29. januar 2019
 
 
 
 
 
 
 
 
 
RTV SLO – Dnevnik:
29. januar 2019
 
 
 
 
 
 
 
RTV SLO – Odmevi:
29. januar 2019
 
 
 
 
 
 
 
STA – Tiskovna konferenca:
29. januar 2019
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Delo:
28. januar 2019 ob 14:41
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Delo:
30. januar 2019 ob 07.40
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Primorske novice:
28. januar 2019 ob 16.03
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Primorske novice:
11. februar 2019 ob 06.00
 
 
 
 
 
 
 
 
Notranjske novice:
14. april 2019
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Žurnal24:
28. januar 2019, ob 12:50
 
 
 
 
 
 
 
 
 
STAkrog:
29. januar 2019 ob 16.30
 
 
 
 
 
 
 
 
Občina Postojna:
30. januar 2019
 
 
 
 
 
 
 
 
Dnevnik:
29. januar 2019 ob 08:00
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 

 

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja