Bukovnik

Udorna dolina in jama

Slikovita udorna dolina (tudi Bukova dolina) se nahaja zahodno od Divače, nad rovi sistema Kačne jame. Obseg 250 m dolge, 150 m široke in okrog 50 m globoke udornice znaša 750 m. Pod navpično, 50-60 m visoko prepadno steno, se na N-NE strani udornice, na nadmorski višini 370 m, odpira vhod v 380 m dolgo in 95 m globoko Jamo v Bukovniku. Zaradi žepaste oblike se ta pozimi spremeni v ledeno jamo.

Udorna dolina je vegetacijsko zanimivo območje, poraščeno z avtohtonim bukovim gozdom, ki je posledica temperaturne inverzije.

Foto: Kristjan Rešaver

Vhodni del Jame v Bukovniku predstavlja spodmol. Portal spodmola je lečaste oblike, skoraj 40 m širok in 7-9 m visok. Dvorana spodmola se širi proti NE. Je pravokotne oblike, okrog 45 m široka in 30 m dolga. Strop je uravnan, na vrhu (vhodu) spodmola okrog 8 m, na dnu (koncu) 18 m visok. Tla se strmo spuščajo v podornem stožcu.

Jamo sestavlja več prostorov: Spodmol, Glavna dvorana, Stranska dvorana, Hram, Centralni kamin, Stranski jašek, Polica razsvetljenja, Skrita loža, Lukov škf in Zverinjak.

Pavel Medvešček v knjigi Skrivnost in svetost kamna (str. 148), piše, da so lokalni staroverci klicali lepo vreme tako, da so prebujali Vetrnika, z metanjem žarečega oglja v špranje Krgunc. Čeprav avtor omenja Krgunce (kjer so prav tako dihalniki povezani s podzemno Reko – Jama v Krguncah, kat. št. 10099), je v knjigi objavljena slika vhoda Jame v Bukovniku. Možno je, da so podobne obrede izvajali tudi na tej lokaciji.

V katastru predvojnega Instituta italiano di speleologia VG je bila jama registrirana leta 1921 pod imenom Caverna di Gurian (v prevodu: Gorenjski spodmol) pod katastrsko št. V.G. 319. Leta 1936 je bila ponovno registrirana pod številko 3375 in imenom Caverna ad Ovest di Divacca (v prevodu: Spodmol zahodno od Divače). V katastru hranijo tudi karto iz leta 1891, kar kaže, da je bila jama raziskana že dolgo pred tem.

Leta 1979 je jamo registriralo JD Logatec pod imenom Jama v Bukovniku in katastrsko št. 1382. Podrobno so jo raziskali češki jamarji (ZO ČSS 6-19 Plánivy) na začetku drugega desetletja tretjega tisočletja. Desetletje pred tem je jamo raziskoval tudi JOSPD Trst. Raziskave v zadnjem obdobju opravlja divaško jamarsko društvo.